Logoterapija, ki jo je razvil Viktor Frankl, temelji na iskanju smisla kot osrednjega motiva človekovega življenja. Kot eksistencialno usmerjena terapevtska metoda poudarja svobodo posameznika, da kljub omejitvam in težavam, ki jih življenje prinaša, izbere svoj odnos do teh okoliščin. Eden izmed konceptov v logoterapiji je sprememba stališča, ki je tesno povezana s pojmovanjem svobodne volje, osebne odgovornosti in pomena trpljenja.
Pomen svobodne volje v logoterapiji
V logoterapiji se predpostavlja, da ima posameznik svobodno voljo, s katero lahko izbere svoj odnos do vsakršnih okoliščin. Frankl je to poimenoval “zadnja svoboda” človeka – možnost, da tudi v najbolj brezupnih situacijah, kot je npr. življenje v koncentracijskem taborišču, izbere svoje stališče. Ta svobodna izbira ni preprosta in pogosto zahteva globoko notranjo preobrazbo, saj pomeni, da se mora posameznik odreči pasivni vlogi žrtve in prevzeti odgovornost za svojo notranjo naravnanost.
S tega vidika je sprememba stališča v logoterapiji aktiven proces. Ne gre zgolj za spreminjanje misli, temveč za zavestno odločitev, da posameznik kljub zunanjim omejitvam in neizogibnemu trpljenju prepozna globlji smisel v svojem položaju. V tem pogledu logoterapija posameznika spodbuja, da preseže prepričanje, da so njegove reakcije na dogodke v celoti določene z zunanjimi dejavniki. Prav nasprotno – gre za prepričanje, da lahko posameznik vedno najde smisel, četudi ta obstaja le v tem, kako se odzove na bolečino in trpljenje.
Sprememba stališča kot sredstvo za obvladovanje trpljenja
Franklova osebna izkušnja v koncentracijskih taboriščih je osnova za njegovo prepričanje, da ima trpljenje potencial, da posameznika preoblikuje. V svojem delu je ugotavljal, da ni trpljenje tisto, kar človeka nujno uničuje, temveč način, kako se posameznik nanj odzove. V kontekstu logoterapije se sprememba stališča izraža v prepoznavanju možnosti za smisel v okoliščinah, ki se na prvi pogled zdijo brezizhodne.
Tako je trpljenje v logoterapiji neizogibni del življenja, ki pa mu je mogoče pripisati pomen. Ko posameznik spremeni svoje stališče do trpljenja – ga ne dojema več zgolj kot nekaj negativnega, temveč kot priložnost za rast in samorealizacijo – dobi moč, da se izogne obupu in eksistencialni praznini. Sprememba stališča tako postane način, kako posameznik zgradi notranjo trdnost in premaga občutek nemoči.
Vloga odgovornosti pri spremembi stališča
Sprememba stališča v logoterapiji zahteva visoko stopnjo odgovornosti, saj mora posameznik aktivno izbirati med različnimi možnostmi odziva. Odgovornost v tem kontekstu pomeni, da se posameznik ne skriva za izgovori, kot so okoliščine, preteklost ali zunanji dejavniki. Namesto tega prevzema odgovornost za svojo življenjsko naravnanost in smisel, ki ga daje svojim izkušnjam. Frankl je odgovornost videl kot sestavni del človeške eksistence, saj je svoboda brez odgovornosti nepopolna.
Pri tem pa je treba poudariti, da sprememba stališča ne pomeni zanikanja ali minimiziranja bolečine. Franklova logoterapija ne spodbuja bega pred trpljenjem, temveč gre za to, da ga posameznik sprejme in se sooči z njim z novim odnosom. Tako sprememba stališča v logoterapiji posamezniku omogoča, da v sebi najde moč in smisel, ki presegata trenutne težave.
Zaključek
Sprememba stališča v logoterapiji je proces, ki omogoča posamezniku, da kljub neizogibnemu trpljenju najde smisel in notranjo moč. S tem ko posameznik prevzame odgovornost za svoj odnos do življenjskih izzivov, postane aktiven ustvarjalec svojega smisla in ne zgolj pasivna žrtev okoliščin. Logoterapija s tem ponuja orodje za osebno rast, kjer je sprememba stališča temeljni korak na poti k izpolnjenemu in smiselno usmerjenemu življenju.